starec iz spomina pravi mi:

prehodil mnogo sem poti,

delal razne sem svari,

videl tudi srečne sem ljudi.

kar tako mi govori,

kako mnogo lepih je stvari

in takrat se zdi,da slabih ni,

aon kot,da vsanjah živi.

začuti kako pasem oči,

a kar naprej govori,

tako prijazno se ob tem smeji,

da tudi mene sreča preleti.

spet prižge si cigareto,

dim čudno zadiši kot,

da njegova duša

s cigaretnim dimom proč beži.

a on veselo naprej govori,

tako srečno in sanjavo,

ob tem zre nekam v neznano

in vem,da resnico govori.

nekega dne on zaspi.

sama starost ga pokosi.

o njemu vse najlepše govorijo vsi,

govorijo o preteklosti.

v njegov spomin

iščem srečneže med ljudmi.

gledam revne,gledam bogate,

tudi prijazne in sanjave.

vsepovsod jih iščem,

a nekako jih ni

in vse bolj se mi zdi,

da so že izginili.

čeprav te že nekaj časa ni,

nate spomin še živi.

srečen sem,da v mojih mislih si

in vse bolj se mi zdi,

da si bil ti,prav ti

srečnež med ljudmi.

a tudi jaz čez čas bom tak,

v starosti bom korenjak,

v zgodbah bom junak,

da nekomu bom junak.

vili