Žarki že spreminjajo rez skozi napojene gozdove.

Prvo poglavje se je zasadilo na kompostu razmetanih

besed. Vejevje ne umira – je obstojno v svojem času.

In maha, šelesti, se smeje popotniku, ki brije po

osvajalski strmini. Roke, ki silijo kvišku, zaobjemajo

moč naelektrenega zraka. Spal si na vdolbli vzmetnici,

na križu, ki te je raztelesil. Dvignil si porjavele žaluzije

in teža svetlobe se je prevesila skozi okensko polico,

na dotrajano mizo in glasno ujetost. Zdaj v sobi preletava

negiben prah. Svet, ki si ga razdelil na dve polovici se

zliva v spolzko kroglo. Neulovljiva je, tekoča. Kliče po

oblikah, se kotali po prostoru in išče izhod. Tudi sam

postajaš pretočen, medtem ko sprašuješ celotno bit,

nastalo razcvetelost, ki sopiha v zaspanem blodnjaku.

Govorijo pa tudi ceste, razpadli zidovi in smerokaz ob

deroči reki. Vsak je že kdaj veslal proti toku, vsak je

kdaj zamenjal dan za noč. Oropan je bil vsak rojenec.

A zunaj so zrcalne poti, posute z zlatim drobirjem.

Zunaj je bojno polje, da razoroži jetnika, ki si je štrikal

temne misli v kotu. Zunaj je novo sonce in nova pomlad.  

Luka Višnikar