Preveč besed si svoje mesto išče,
premnogo rim, obrnjenih po svoje,
ogromno sanj, ki niti niso tvoje,
poklekne v prah, se zlekne na smetišče.

Nešteto vzdihov, krikov se utrga
in sto želja, ki dihat' ne pustijo,
pa kup strasti, ki strte gomazijo,
z verige Racia se besno trga.

Naj zraste le en dan, ki bo brez sence,
vijoličastih mor, ki v dno tiščijo,
barjanskih kislih tal, ki ne pustijo
stopiti 'z brezna ničnosti esence.

Samo en dan, ta vendar priti mora!
Saj pride, ko se luna v zrak bo vtrla,
ko poči in razpre se kalna zora,

ko v vlažen zrak znorela kri bo vdrla
in ko moj jaz se zruši brez odpora ...
A veš, takrat še pesem bo umrla.

Lidija Brezavšček - kočijaž