Pritiska vreme na oblake,
ah ta dež in spet in spet te mlake;
ne da se mi pisati;
čisto vsak, ki mimo pride, prepozna
sedaj te nevsakdanje in lenobne znake.

Sam za mizo zdaj sedim,
še pisala več v roki ne držim.
Tipkam malo tja v en dan
misli moje sive so kot dan.
Rad poslušam dež na steklu,
misli moje ponavadi napojijo se življenja.

Danes pa so misli mi zaspale
kot, da bi se v neki sanjski svet podale.
Hočem jih izliti na papir
a počutim se kot se podnevi netopir.
Slepi ozadje me papirja
od zvokov vseh pa misel se pod kamnom skriva.

Pritiska vreme na oblake,
ah ta dež in spet in spet te mlake;
ne da se mi pisati;
čisto vsak, ki mimo pride, prepozna
sedaj te nevsakdanje in lenobne znake.

Tomaž Jevšenak