Zadnjo kapljo razuma si požrl in  se nasmehnil v prisiljeni sreči.

Požrešnost v meni zbuja zver,
bežiš a ne veš kam.
Čekani praznih obljub glodajo lobanjo, ki je že zdavnaj prazna.

Po cesti me vodi sij padlih angelov, ki kričijo pesem trpečih in izgubljenih duš.
V tebi našla sem kanček morja in zrak z vonjem morske soli.
Po ranah si jo posipam,
da občutim življenje in ponovno zadiham.

Kričim, čutim, želim.

mejremameri