Zatohla je ta svetloba,

in ko prodre skoz' pore črnih kopren,

še bolj se jo čuti,

kako nemir dviguje iz trdih teles.

Kako močno dežuje ljubezen,

ki kot hitri izstrelki z neba ubijajo slepoto,

puščice,

ki se odbijajo od teles na druga,

se lomijo in padajo na tla kot ploden prah.

Le tista telesa bodo zasvetila zgoraj nebá,  

katerim voda bo učitelj,

kako se preliva, spreminja v nekaj

manj ali več,

kako to dopušča,

da lahko ostane neoporečna in živa.

Luka Višnikar