Rad naslikal bi obraz,

nedolžen, nežen, mil izraz.

V očeh ujel pogled ljubeč,

pogled od vseh najbolj čuteč.

Pozabil sem vse lepe te spomine,

zdaj  žalost nikakor me ne mine.

Ko ležem in zaprem oči,

se le še zadnji tvoj izraz trpljenja kaže mi.

Kje naj iščem, kje naj gledam,

da srečen tvoj obraz ugledam?

Saj ko dobro vem,  da za vedno bo,

prekrit s črno to zemljo.

Pogled se izgublja mi v daljavi,

zaman odtenke prave iščem v naravi.

Ko zasanjan zrem v mesečino,

pogrešam telesa tvojega toplino.

Tiho čakam le da pride dan,

ko čas prežene spomin trpljenja vstran.

Ko čutna kot nekdaj se mi boš prikazala,

da čopičem boš mojim pravo pot kazala.

polonao