Moj ded

Sršeče, izpod čela, obrvi
in roka, ki drži kar pač drži;
kot da držala bo za vekomaj.
Modrikasto oko, ki redkokdaj
se zaiskri – nikoli ne solzi.
Košat, zavihan skoraj nad oči,
oštrcan z rumenjakom beli brk.
In krivec, ki klobaso reže – kruh,
ki iz šibja bek je prej še vitre klal.
Predpasnik siv in nek domačen duh;
pa iz krigla s tolkovcem neskončen srk.
Klobuk, ki zmeraj je postrani stal.
In v kamri na podboje pribit pas;
na mizi škatla z brivskimi rečmi.
Vse služi v kak namen – nič za okras;
še v kotku na razpelu križan Bog.
Star zajec za sezutje vržen v kot,
par palic krivk s kovinskimi ostmi.
Močan korak udarjajoč ob pod
in zjutraj škripajoče štirne glas
ter pljuskanje vode v obrit obraz;
šufece sprane krog beline nog.
Zvečer štregljanje starih sivih krav,
zatem pripoved hudomušnih zgodb.
Izdelovanje smučk iz starih dog,
pletenje cekarjev iz raznih trav.
Tja dolgo v noč smrčanje v srh otrok.

...

To je o dedu razcefran spomin,
ki malce odslikava ga moj sin.

Tomaž Mahkovic

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 23. 09. 2009 ob 12:35
  • Prebrano 825 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 280
  • Število ocen: 6

Zastavica