Spravilo sena
Tlačil sem seno na vozu;
poravnaval na vogale,
na ramena in sredino.
Steri ščemele so oči,
ščemele grlo, usta, nos,
ko gledal ata sem z višin:
brez majice – močan kot bik;
utrujen že – z znojem oblit,
naprezal se je, da sem mu,
froc, lažje z vil seno lovil.
Ko da gradim stolp Babilon
sem se zasanjal pod zenit.
Končali smo – ogrebli voz,
popili zadnji mlačni sok
in oddahnili se za pot.
Že sivki: DIJO! je dejal,
da premaknila tovor je,
ko jaz in mama z vilami
zapičenimi v bok sena
držala sva, da se ne bi
zgodilo, kar se je večkrat
na poti tej razdrapani;
ko krava zaustavi se
ko naj povlekla bi še bolj
in voz prekucne se pod pot
in meni – mladcu – gre na jok,
ker v nič sta šla napor in trud,
da spet ne bom šel rib lovit;
saj bomo spet nalagali,
iz enega – zdaj dva voza.
Tomaž Mahkovic

Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Pesmi
- 23. 09. 2009 ob 12:29
- Prebrano 703 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 315
- Število ocen: 8
