Spravilo sena

Tlačil sem seno na vozu;
poravnaval na vogale,
na ramena in sredino.

Steri ščemele so oči,
ščemele grlo, usta, nos,
ko gledal ata sem z višin:

brez majice – močan kot bik;
utrujen že – z znojem oblit,
naprezal se je, da sem mu,

froc, lažje z vil seno lovil.
Ko da gradim stolp Babilon
sem se zasanjal pod zenit.

Končali smo – ogrebli voz,
popili zadnji mlačni sok
in oddahnili se za pot.

Že sivki: DIJO! je dejal,
da premaknila tovor je,
ko jaz in mama z vilami

zapičenimi v bok sena
držala sva, da se ne bi
zgodilo, kar se je večkrat

na poti tej razdrapani;
ko krava zaustavi se
ko naj povlekla bi še bolj

in voz prekucne se pod pot
in meni – mladcu – gre na jok,
ker v nič sta šla napor in trud,

da spet ne bom šel rib lovit;
saj bomo spet nalagali,
iz enega – zdaj dva voza.

Tomaž Mahkovic

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 23. 09. 2009 ob 12:29
  • Prebrano 725 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 315
  • Število ocen: 8

Zastavica