Sestradan krožim v areni

brezzobih pokvek v otroških kravatah.

Oči iščejo aplavz,

usta hrepenijo po potrditvi.

Koraki obteženi z desetletji prilagajanj,

utapljam se v morju smeha,

plešem med žaljivkami.

Žongliram s solzami,

tečem po vrvi napeti med ušesoma,

medtem, ko me opazke bičajo po hrbtu,

krvavim iz klobuka.

Preveliki čevlji,

pisane hlačnice,

razmazana šminka

a vam še ni dovolj, otroci?

Kaj bi vas zadovoljilo?

Želite, da pokam balone,

padam s kolesom?

Da bruham ogenj?

Sram me je, da ste na moji predstavi.

Edo Krnić