
Pronicaš skozi moje pore,
korenine se ti razraščajo
po vrtovih mojih misli.
Tvoje veje mi božajo dlani.
Večerni orkester škržatov,
valovanje morja
in zadnji krajec na vzhodnem nebu
s pritajenimi smehljaji
pripovedujejo o nekem davnem večeru,
ki se spet in spet ponavlja.
Iz dveh samot se prepleta
nova dvojina.
Večni krog sobivanja ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: Pisana_beseda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!