Zdi se mi,
da se je čas,
namenjen meni,
ob mojem rojstvu prijavil
na triatlon in se na vse kriplje trudi postaviti svetovni rekord.
Neustavljivo plava,
kolesari in teče.
Plavanje ima najraje, bi rekla,
ker ko sem na morju
in brez službe, brez obveznosti,
ko pijem sproščenost, diham užitek,
se zaljubljam v zvezdne utrinke,
takrat se moj čas še posebej trudi,
trenira kot zmešan, da zmaguje
in podira rekorde,
jaz pa se zmeraj z občutkom
ne do kraja doživetega podajam
v nove dogodivščine.
Občutki obvisijo nekje
kot listi na veji.
Spomini se krhajo in
razjeda jih površno odtisnjen vtis.
Ima me, da bi s skakalnice skočila v objem
pretakajočemu se balzamičnemu času,
ki bi bil podoben naročju,
ko ziblje dete, da bi zaspalo.
Počasi in nežno.
Ponavljajoče in nenehno,
dokler se svetle očke ne umirijo
in se tiho izgubljajo v sanjah.

V nedrjih uspavanke bi tako lahko
živela, spala, jokala in ljubila
brez slabe vesti in z občutkom,
da traja.

Nataša Bauman