Iz sebe poje – sebe nam podarja

Naj bo poet al' naj bo poetesa

Notranji ogenj dar nam ta ožarja

Pekla ne –  žar ki dajo ga nebesa

Kdor daje mora tudi kdaj prejeti

A pesnik dosti pač ne pričakuje

Dovolj če s stihi more nas objeti

In gromke hvalnice so njemu tuje

Tako je Srečka duša tožna pela

O borih Krasu – o njegovi boli

Tako zapela Credo Gabriela

»Srce se prazni prazno ni nikoli«

Tako Tomaž Pripovedi nam dal

Ob petju pa še strune je ubral

dedihajka