Svet se premika,

premika se in

s krikom drsi v odkritje.

Vsak išče svoje koščke

nekje drugje,

vsak pada v svojo sredino,

tako ali drugače.

Še ena eklipsa raste kot

nova vest blebetavih jezikov –

še ugibajo o preroštvu,

a kakšne barve bo zrak,

kmalu bo vidno,

ali ne.

Sprehajam se naprej in

nazaj v času,

opazujem tvoj prihod ali

kako boš obstala v sliki,

razliti čez vpijajočo zemljo.

Ostajam cel, le to je,

da navdušenju pripisujem

pomembno vlogo,

kot tudi okušanju

njegovih sadov.

Pesem se bohoti ponižno,

nastaja zaradi vseh

drugih poprej.

Danes je dan, ki sebi

postavlja vprašanja –

koliko lepega se še lahko

porodi in kako bo to

obarvalo življenje.

Luka Višnikar