Praznina, ta neuzdržna bolečina

Zdi se ti kot, da v črno luknjo padaš in nikamor ne pripadaš

Ne vidiš smisla v življenju in je že domače v trpljenju

Ne veš kaj bi sam s sabo, ko vleče te v pozabo

Kaj je sploh smisel življenja? Kako ven iz tega trpljenja?

V glavi je ostala samo še miselna spirala, ti pa osamljen, od kemije si omamljen, da vsak spomin je lahko pozabljen

Utrujeno gledaš se, kako tavaš in počasi obupavaš

Ko pa končno zaspiš, se iz nočnih mor zbudiš, vse travme obudiš in se v krogu vrtiš,

potem pa čakaš dan, ko ne boš več zaspan in temne misli odšle bodo stran

Kje najdem naj moč, da prosim za pomoč, najraje samo rekla bi lahko noč,

tako uresničila bi svoje sanje in živeti ne bi bilo več garanje

Zdaj pa najboljše je to zgodbo končati in mirno zaspati.

lostsoul111