Stali smo v vrsti
na letališču,
on je klical mamo,
jaz pa ne,
saj do tam,
kjer je sedaj,
ni signala,
niti z najboljšim operaterjem,
niti z najboljšim telefonom.
Ane, kako to boli ...?!
Pol leta sem potreboval, da sem spoznal, da se vrata ne bodo sama odprla; pet let, da ne bo več kruha iz krušne peči ... Vse Dobro!
Poslano:
26. 04. 2024 ob 16:38
Spremenjeno:
26. 04. 2024 ob 16:38
Če jim ne bi bilo fino tam onstran, bi se verjetno stalno vračali in se vtikali
v naša življenja.
Naj počivajo v miru, nam pa preostane iskati kakovostni mir tukaj.
LP
urednica
Poslano:
28. 04. 2024 ob 21:38
Spremenjeno:
28. 04. 2024 ob 21:39
Čestitke za ujet trenutek, v katerega se je prikazala izguba ...
lp, Ana
Hvala za komentarje in za podčrtanko. Čeprav razumsko dojemam, da smo minljivi in da je smrt del življenja, je težko.
Komentiranje je zaprto!