Tistega dne 
po vsem tem 
žalostnem 
pa tudi turobnem dežju so do mene priletela 
tri Sonca. 
Najprej je 
na moje okno potrkalo prvo Sonce. 
Delovalo mi je preveč izčrpano,
bledo in utrujeno,
po drugi strani 
pa že v samem štartu smešno
ukazovalno. 
Vzvišeno in mogočno se je postavilo predme,
nestrpno
čakajoč,
da mu pokažem 
pot do Mavrice. 
Seveda sem poznala tudi bližnjico, 
a sem ga namerno napotila po daljši ovinkasti poti. 
Zanimal me je 
njegov odziv na življenje. 
Ali bo zaznalo utrip ljubezni in sočutja, 
ki sem ga poznala 
že vrsto let? 
Prvo Sonce se je bliskovito zavrtelo 
in kar se da hitro odletelo, 
ne da bi me še enkrat pogledalo 
ali vsaj pozdravilo 
ostale okrog mene. 

- Dan se mi je zazdel 
še bolj siv in depresiven kot prej. 

Po dobri uri 
sem na drugi strani stekla 
zagledala drugo Sonce. 
Lahkotno se mi je smehljalo,
mi veselo pomahalo 
in na njegovem obrazu sem zasledila 
mladost, 
razigranost 
in veliko več pozitivne energije 
ter zagnanosti 
kot pri prvem soncu. Tudi to Sonce 
si je želelo k Mavrici. Tudi to Sonce,
zdaj že 
bolj iz radovednosti, 

sem napotila po daljši poti. 

Lepo se mi je zahvalilo in se odkotalilo. 
Na svoji poti je sicer pustilo svoje sončne pozdrave, 
a ker se mu je tako strašansko mudilo, 
je bilo to tudi vse. 
Za njim je ostala 
dolga sled 
radovednih pogledov. 

- Po dolgem času je v moje srce
končno posijal 
majhen žarek upanja. 

Še sem premišljevala o drugem Soncu, 
ko se je nekaj velika 
in sijočega 
zalesketalo pred mojimi očmi. 
Zlata
prijetna svetloba 
je zaokrožila prostor 
in njeni topli žarki 
so prebudili moje zamišljene misli. 
Zrak se je spreminjal,
iz minute v minuto
je postajal 
vse bolj lahkoten, stare sive stene pa so zadihale v svoji novi čisti belini. 
Pred mano je 
skoraj boječe, 
a vzravnano in odločno utripalo tretje Sonce. Zelo prijazno
mogoče malo previdno me je vprašalo, kako se pride do Mavrice. 
Vstala sem in se napotila z njim,
kajti 
že njegov prvi topli dotik 
se je nežno dotaknil mojega srca. 
Tudi tretjemu Soncu 
se je zelo mudilo, 
a si je vseeno vseeno vzelo čas,
da je pozdravilo vsakogar na svoji poti,
ga pobožalo s svojimi toplimi žarki,
z besedo odgnalo
sivi oblak otožnosti nad njimi.
Ko sem to videla 
v trenutku sem začela verjeti v tretje Sonce.
Zaželela sem mu, da bi  Mavrica izbrala prav njega,
ga sprejela, ga vzela 
pod svoj barviti obok. 
Resnično sem si zaželela, 
da bi to pogumno 
in močno Sonce 
sijalo nad mano 

vse do konca mojih dni. 

- Želja se mi je izpolnila.

Tanja Ocelić