kot starec na morju

samotno vlačiš mreže

po oceanu jezika

besedam predano

nastavljaš božansko vabo:

sveže odprto srce

polno medenih osti

kot starec na morju

trudoma vlečeš mrežo

težko od svetlobe

mavričnega ulova

za potešitev lakote

mrtvih-živih

pogumno vlečeš

to mrežo skozi

plime in oseke

brezvetrja in viharje

v svesti kako pogubna

je lakota mrtvih-živih

si ves s svojim ulovom

tudi ko se ledene gore

in tropski tokovi poigravajo

s tvojo krhko lupinico

s poslednjimi močmi

vlečeš svojo mrežo do obale

a kot starec na morju

le z golimi kostmi

na bregu hraniš

gluho-slepe

fionapanmor