Nad jezerom, ki se

pravkar namaka v medeni mesečini

je vzbrstela kresnička.

                        Tolažim se s pljuski vetra

                        in sušim solze s tuhtanjem.

                        Pohitrim korake

                        in stopim vštric s časom,

                        da bi se vse potopilo v tej svetli noči.

                        In jaz sem potapljač.

                        Skrivam se v mraku

                        in se lovim s preteklostjo.

                        Moje srce galopira in glasno rezgeta.

                        Zategnem uzdo,

                        a se ne umiri.

                        Srce in jaz.

                        Ne ustaviva se pred prepadom,

                        A vendar uideva smrti.

                        Rezgeta ponorelo.

                        Počutim se kot hlap.

                        In zagledam svetilnik v meglici.

                        Koprenasta noč me nosi

nad jezerom, ki se

pravkar namaka v medeni mesečini.

                       Nasmej me z objemom!

Nataša Bauman