Krogi vesolja
zrnijo v listju,
ki se staplja z
oplojeno zemljo,
namočeno s strunami dežja.
Romarji
ihtavo tresejo vrata jutra,
zaklenjena z molkom
užaljenih stvarnikov usode.
Papirnati drobci
zehavih uradnikov
stražijo
svojo pomembnost
v zrcalu minulosti,
ko človek
odrine
originale lic
trepetavih
v vrbah
onkraj rjavih voda.
Mrak duš
se zbira
pod nadvozom
črnih cest
speljanih
v mesto
ničnih zavesti.
Vse je v krogu luči
večer,
šampanjec
poljub,
roža
in pozabljena
zvestoba
mladega obraza.
 

Zakawsky