Na svetovni dan poezije smo obeležili 10. rojstni dan literarnih večerov "ŠENTJAKOBSKO JE POEZIJA." 21. marca 2014 se ni nikomur niti sanjalo, da se bo čez deset let odvil že 27. ŠJP ... Takrat je sodelovalo 18 avtorjev, samih Šentjakobčanov in polovica od teh jih vsaj občasno sodeluje še vedno. Kasneje so se večeri odprli tudi za besedne ustvarjalce izven našega gledališča, tako je v tem prvem desetletju je sodelovalo: okrog 90 avtorjev, večina se je vsaj enkrat predstavila v živo, s preko 600 lastnimi poetičnimi in proznimi stvaritvami, kakih ducat šenjakobskih interpretov, ki niso avtorji, je (poleg samih avtorjev) predstavilo tudi par 100 besednih umetnin iz domače in svetovne književnosti, večere je popestrilo kakih ducat različnih glasbenih izvajalcev, prostor Male scene ŠG-ja pa je poleg tega ozaljšalo nekaj razstav.
Ob tokratni obletnici je v večer uvodoma zazvenela skupna pesem SKOZI ČRKE STOPAM ZA ZLATI ZASTOR, sestavljena iz verzov 33 avtorjev, navdahnjenih z verzoma Srečka Kosovela, ki je s svojo poezijo nekoč tudi sam nastopil v Šentjakobskem gledališču.
Sledila je predstavitev najpriljubnejših pesmi prejšnjega 26. ŠJP-ja, poetično bralstvo je svoje glasove poslalo iz Slovenije, Srbije, Avstrije, Nizozemske, Velike Britanije in Malezije. Drugo mesto sta si razdelili pesmi - ENO IN ISTO Dragana Mitića in MAŠA IN MOŽ Z ULICE Marije Praprotnik. Največ glasov pa je prejela pesem BESEDE Franja Frančiča. Ob šentjakobici so avtorji prejeli še pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Miljane Cunta. Vse omenjene pesmi je interpretiral (tako skupno, kot s šentjakobico ovenčane) voditelj večera Marko Skok - Mezopotamsky ob spremljavi klavirskih tipk, po katerih se je s svojimi prsti mojstrsko improvizacijsko sprehajal Domen Bergant.
V nov krog se je za šentjakobico podalo 26 pesmi. Predstavili so jih prisotni avtorji: Faeq Al Khatib, Benjamin Fele, Maja Ferkulj, Nataša Gaši, Branka Kamenšek, Majda Kočar, Jana Kolarič, Jernej Markelj, Alenka Mihorič, Dragan Mitić, Irena Pajnik Beguš, Rok Pirnat, Marija Praprotnik, Zala Simčič, Miha Zemljič in Milan Žniderič. Verze odsotnih avtorjev (Katarine Bhoopal, Renate Cigler - Gandolfo, Tare Ferbežar Felgner, Franja Frančiča, Brede Konjar, Ivanke Kostantino, Ide Semenič, Luke Vasleta, Eveline Žefran, Milana Žlofa) so interpretirali: Pia Fabijan, Benjamin Fele, Tadej Novak, Rok Pirnat, Zala Simčič, Taja Vetrovec, Janez Vlaj in Marko Skok - Mezopotamsky.
S poezijo v spremljevalnem programu, izven konkurence so nastopili: Nataša Gaši, Jernej Markelj, Dragan Mitić, Vladimira Rejc in Kajetan Bajt, ki je na kratko predstavil tudi svojo knjigo razmišljanj Pozabljeni babilonski stolp.
Z glasbenimi točkami so zbrano občinstvo navdušili: Marko Kavčič, ki je zapel uglasbeni pesmi Andreje Kosec in Draga Paplerja ob klavirski spremljavi sina Jureta; Irena Ida Katarina Zupan, ki je preko klavirskih tipk izvedla enega Chopina; Taja Vetrovec, ki je ob kitari popevala svojo V ritmu srca in Pia Fabijan, ki si je klavirsko spremljavo prinesla s sabo in prepevala Je ne t'aime pas Kurta Weilla.
Na koncu je sledilo druženje ob sladkih in slanih prigrizkih, mehurčkastih in brezmehurčkastih napitkih, ob torti presenečenja za katero so poskrbeli nekateri prisotni in seveda z željo, da bi se ŠJP večeri nadaljevali še naprej ... saj je poezija v Šentjakobskem prisotna že od samega začetka gledališča, pa čeprav na stranski sceni.
In seveda so tudi tokrat prisotni iz predala potegnili pesem za domov.

SKOZI ČRKE STOPAM ZA ZLATI ZASTOR*

Skozi črke stopam za zlati zastor.
V zaodrju jih nanizam v šepetalke,
v presledke misli položim besede,
po skritem zadišijo, nedoumljivem,
po vsem, kar božje kot skrivnost zaprede.
Iz večnosti strgam besede v Ljubezen,
v Pesem vseh pesmi in ukrivim se vanje,
da se zlijem z Vesoljem ...
Jaz sem Zgodovina, Knjiga človeštva.
Če se znam brati, sem Neodvisna neodvisnost.

 

Skozi črke stopam za zlati zastor.
Skozi številke padam v mrzli jekleni sef.
Statistika - prvi element, naključje - drugi element.
Zvem, koliko znaša državni dolg, koliko je
v Gazi ubitih otrok, koliko stane molk ...
Ne, nočem jih. So trde in grde in mrke. Dajte mi le črke!
Nehvaležne duše in prevratniki ušivi,
jih Bog za zlati zastor žene, neopredeljene spolno
in opredeljene? Z usodnimi črkami jim zdaj sodbo piše,
jim kazni nikdar ne izbriše.

 

Skozi črke stopam za zlati zastor.
Ostri rez pogleda se ustavi na usedlini,
v kateri je skrita pesem o svobodi.
Tisoč let miru si kupim s kupljenim mirom,
ampak z veseljem, brez iskrih brigad!
In vsa ta leta, kot nekakšna krama - nikoli več uporabna,
pa vendar so del mene. Prav tako kot deklica, deček,
vulkan, oblak in pesmi - lužice besed,
iztekle iz viharjev, orositev, solz ...
Z besedami prestopam meje vašega sveta.

 

Skozi črke stopam za zlati zastor.
Me tam čakajo odgovori na vsa moja vprašanja
ali kristali zdrobljenega upanja?
Svojo vstajo radovednosti zastiram,
pod krinko ni krika, ni golote pod giljotino.
Z dna želja zajemam hladnih misli valoviti prah,
s preteklostjo objemam tišin brezčasja neužiten strah,
dolgo že samevam, brez sanj pomladni je zamah,
le krhkost verzov še odsevam ...
Zatorej, zastor, dvigni se, naj moje črke razgalijo vse!

 

Skozi črke stopam za zlati zastor.
Moje črke so se zaprle vase, skrivajo se v postu besed.
A v srcu je črka, vsa nestrpna čaka na druge,
da se prepletejo v ples besed, v živahen šepet
in jaz v samoti, kot senca čez obronke svetlobe,
tiho drsim v svoj pesniški svet. Čakam pesem.
In ko stopim med ljudi, si brez slabe vesti
nataknem obledelo masko za vsakdanje besedičenje
- nemara bi bilo bolje znati molčati!
Kaj je v molku? Je tišina? Je luč? Ključ za ... neopisljivo?

 

Skozi črke stopam za zlati zastor.
Skozi besede se zlijem v prostor za njim.
Črke silim plesti besede, besede silim v misli,
vsi pesniki smo prekleti do obisti, vedno isti,
v praznoti in v preobilju na tanki pisti v norost.
In ljudje me gledajo, kot da že desetletje čakajo pesem.
Ni malo. A vendar: kaj je desetletje proti večnosti?
V senčnem naročju vrta obrazi zrejo v pomladni dan.
Točno ob deseti uri zašepeta Ena sama Pesem.
Pesem nima kitic, nosi le srca matrico.

 

Skozi črke stopam za zlati zastor.
Znova in spet se vračam v pesem, da tam brez sramu
umrem in ker pesem je nesmrtna, (pesnik je le njen oproda)
in pero plešoča vila, ki si roko je izbrala
in plesišče iz papirja, da bi skupaj zaplesala.
Zato nizaj besede v verze, odstiraj zastore, dokler si še tu.
Vsaka črka, vsaka beseda, vsaka pesem, je znak,
da še obstaja upanje za človeštvo.
Beseda stopi vame in me presvetli s svojim pomenom,
nad mano pa zlate črke, odmevajo, odmevajo ...

 

Danes mi je veselje spletlo pulover iz poetične preje,
obdam se z zlato svetlobo, v kateri lahko sanjam, sanjam ...

*Skozi črke stopam
za zlati zastor. - iz pesmi Kalejdoskop Srečka Kosovela

 

Avtorji skupne pesmi: Dora Arh, Katarina Bhoopal, Borja Bolčina, Renata Cigler - Gandolfo, Benjamin Fele, Tara Ferbežar Felgner, Maja Ferkulj, Nataša Gaši, Branka Kamenšek, Majda Kočar, Jana Kolarič, Breda Konjar, Ivanka Kostantino, Mojca Lavrič, Jernej Markelj, Alenka Mihorič, Dragan Mitić, Irena Pajnik Beguš, Aleksandra Perić Kovač, Rok Pirnat, Ana Porenta, Marija Praprotnik, Ida Semenič, Zala Simčič, Saša Strnad, Miomira Šegina, Dimitrij Škrk, Taja Vetrovec, Miha Zemljič, Evelina Žefran, Milan Žlof, Milan Žniderič in Marko Skok - Mezopotamsky.

S šentjakobico nagrajene pesmi:

BESEDE

 

Vse bo umrlo,

samo besede bodo preživele,

besede ne potrebujejo ljudi,

besede so se rodile prej,

skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,

samo besede bodo preživele,

besede ne potrebujejo časa,

besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,

besede so starejše od kamna,

vse bo umrlo,

samo besede bodo preživele.

 

Mehko pada telo v zemljo,

misli so brez peruti,

nem je dež in sam pristan,

v rezu jutra odsev večera,

tiha slutnja zevajočih ust,

votel strah korakov v senci cipresovega gaja,

niti sledi, kdo in kam odhaja,

nič dežja.

Vse bo izginilo brez sledi,

naše meso, kri in misli,

naše besede, rod in jezik,

sonce bo zeleno utrujeno,

zaprlo bo oči,

samo vesoljni zvonovi neba bodo utripali v ritmu umirajočega sveta.

Pepelnato nebo,

vreščanje samotne ptice,

slike, obledele, pozabljene,

zavesa kapelj dežja,

svinčene podobe,

križi,

razpraskan in sam

čakam,

čakam.

V malih mestih poznaš ljudi,

vsaj na videz,

kmalu opaziš, da znanih obrazov ni več,

izginjajo, ni jih več.

Ne srečuješ jih na ulicah in trgih,

ni jih v oštarijah,

v nočeh se ne opotekajo proti domu,

iznenada te prešine, prebode, da se zamaje svet,

tudi sam se izseliš, ne bo te več,

ne na ulicah in trgih,

ne v oštarijah, ne boš se opotekal domov,

bel in sam,

na oni strani vrat, strašljivo odrešujoč pristan,

tam v zadnjem cipresovem zalivu na robu Istre.

 

Obraz, utrujen in sam,

v jutru, ki se topi v minevanju,

v krvavih rokah razbito zrcalo,

v blodnih sanjah zaliv večera,

strah trka na robove sveta,

nebo stkano iz brazgotin,

čas je,

zate.

Franjo Frančič

ENO IN ISTO

ljudje bi se čudili
če bi me slučajno
gledali skozi vsevidno okno

morda bi se jim zdelo
kot da grebem po steklenem oklepu pozabe
mlatim z rokami po stisnjenem zraku
prepojenem z vonjem po tebi
in lovim nekaj tvojih zaostalih muh
v resnici bi počel edino kar znam
eno in isto
ljubil in pisal

pisal o tebi s prstom po zraku
na nebo nad najino posteljo
krojil ti oblekico iz pajčevine preteklosti
morda prekratko a nepozabno
in seveda
bi se čudili
zakaj je naokrog toliko knjig
in čemu v škornjih obupanca jezno tacam po njih
prismojeno iztiskam lepe črke očarljive besede
izbrane stihe in rime največjih poetov
da bi iz vsega tega sestavil vsaj kakšen smisel
ki bi se noro ujel
s tvojo silhueto po velikosti in stilu
in prepustil bi te svetu
da te občuduje za zmeraj
jaz pa bi počel eno in isto
edino kar znam
ljubil in pisal

Dragan Mitić

MAŠA IN MOŽ Z ULICE

V naši Ljubljani fejst fantje živijo.
Lepi mladen'či, med njimi je trio,
ki, kot da s pojavo (tako se vsaj zdi),
z Olimpa so Grškega pravkar prišli.

 

Fitnes in tek sta že zgodaj, zarana.
Njih so telesa kot kamen sklesana.
Bicepsi, tricepsi potem so na spletu -
čisto vsak dan. V koledarju ob letu.

 

V petkih, sobotah, se v mesto podajo.
Z avti, z motorji, kar starši jim dajo.
Takoj ko prispejo v mestno središče,
vsakdo za družbo si punco poišče.

 

V centru je danes res polno ljudi,
sprostit se želijo. So plesat prišli.
Med njimi je Maša (kot Urška se zdi).
Nad vso evforijo zavija z očmi.

 

Na spletu je cárica. Je Number One,
tu pa sam dolgčas in ugaša že dan.
Mar res ni nikogar, ki bil bi ji všeč?
V glavi kipi ji in vse ji je odveč.

 

Kot da bi slišal jo nekdo iz nebes,
zagleda mladen'ča in že gre zares!
Visokega stasa in belih je zob,
postava izklesana (zdi se kot Bog)!

 

Slučajno je sam in za šankom stoji,
se Maša podviza, že k njemu hiti.
Se nič ne sramuje, nazaj ne drži:
"Bi plesal ti z mano?" ga ogovori.

 

Lepotcu nagovor je sprva odveč,
a, kar vidi pred sabo, mu je res všeč!
Že večkrat je všečkal na netu njen blog,
sedaj pa osebno je tukaj. O bog!

 

Kot da peruti bi angelov 'mela,
hitro sta hitro, po podu zletela.
Saj spomni se enkrat, al' dvakrat na to,
da Urška nazadnje izgine v vodó.

 

Do jutranjih ur, ko že omagajo vsi,
sta zlila se skupaj. Kot eden se zdi!
Ahhh, k njemu se stiska ta lepotica,
blogerka z neta in spletna kraljica.

 

Pred jutranjo sapo še godba zamre,
ker bendu so tudi moči že pošle.
Le zvon v zvoniku se hrupno oglasi,
trikrat odbije in potem obnemi.

 

Marija Praprotnik

ŠJP Z VAMI ŽE 10 LET!

povezava do glasovalnega lističa za pesmi 27. Šjp-ja: https://forms.gle/Tn6A525xkt3vYC749

 

Marko Skok - Mezopotamsky