Draga Milena, vem, da mi ne boš zamerila, a iz tvoje lepe žalostinke sem nama  naredila eno nedeljsko, praznično pesem, da nama izvabi nasmeh na obraz. 

SREČNA ZA VEDNO

Sem vedno ljubeče poglede delila,

skaliti si sreče ne dovolim!

Nikoli ti srca ne bi ranila,

rojena zato sem, da se smejim!

Vsa srečna ob tebi takrat sem ostala,

sprejela sem tvojo ponujeno dlan,

hrepenenje v očeh sem tvojih prebrala,

ljubezni si moje bil strastno željan!

Ljubila sva se in si vsega delila,

smeh sreče, žalost in grenke solze,

iz iste sva čaše vse to izpila,

ni naju dotolklo nobeno gorje.

Ko pride čas, da za večno zaspiva,

bova, kot nekdaj, tesno se objela,

da ljubim te, ti bom dahnila,

in se utopila v sen, nerazdvojena.

https://www.123rf.com/photo_140560967_happy-redhead-smiling-woman-in-white-dress-on-field-of-poppies-at-warm-summer-sunset.html

Draga Majda, prelepo pesem si napisala, ampak ni ravno tako vesela kot si jo nameravala napisati, da bi nama izvabila nasmeh na lica.

"Ko pride čas, da za večno zaspiva, bova kot nekdaj, tesno se objela...." Kar žalostno.

Ampak vseeno sem se morala nasmejati tvoji verziji moje pesmi. Najprej sem mislila, da sem to jaz napisala, ha, ha.

Prisrčna hvala za tvoj trud. Ja, zakaj bi bila samo žalost v duši? Oblekli bova belo oblekico in se obe sprehodili po makovem polju....

Lp, Makec