Ni mi veliko ostalo od tebe. Majhna ogrlica s srcem, ki si mi jo podarila in nekaj neizrečenih besed, ki ti jih nisem uspel zašepetati.

Mogoče pa bom nekega deževnega dne, ko bo preteklost nosila že dolg plašč in ti boš lastovka težkih kril, pobrisal prah iz njih in jih narisal na majhen kos papirja brez naslova, ter jih poslal v tvoje sanje. Ko jih boš prebrala, si boš zaželela, da si zopet mlada. Bosonoga me boš iskala sredi novembra in me našla tam, kjer te čakam vsak večer.

Na robu tisočih vprašanj, ki me eno po eno vlečejo v temo. Ponudila mi boš dlan in na njej vse odgovore.

Ampak mislim, da ti kljub temu ne bom pisal.

Ni vredno.

Ti si že bila mlada. Brez mene.

In ne, ni tako slab ta rob.

Z njega se prav lepo vidijo vse barve življenja.

Črni Kos