Poletno cvetje se je posušilo
in v dušo legla je temina, mraz;
odela sem se v žalostno črnino,
zazdelo se je, kot da zima je edini letni čas...

V tej praznini mrtve duše
mi je enako tekel čas,
kot vrba gole veje sem tiščala proti tlom;
takrat sem našla tvoj obraz.

In spet je duša zacvetela,
kakor podlesek pod jesen;
prevzeta vsa , spet prebujena
čutila sem brstenje v sebi, ko rekel si:
TVOJ SEM.

Zdaj spet cvetim, dehtim
in čutim utrip tvoj in predanost meni,
vse nežne melodije v sebi,
ker ti si spet prebudil sanje,
da zdaj sem CVETJE V JESENI...

/2008/

coprnica z barja