April

V zimskem mrazu sonce joče in žaluje
za zemeljske doline, ki so puste zdaj in mračne.
Drevesa gola zdaj stojijo, brez življenja listi trepetajo zapuščeni
poslušajo kar govorijo ledeni vetrovi skozi prazne veje.

Travniki so mrzli, nebo v temne se oblake mršči
ni ptičje pesmi, ki bi prebodla temno noč.
Zemlja miruje, v mrzlem snu je utopljena
svet bele barve, nedotaknjen od jutranje svetlobe.

A iskra upanja gori še v soncu,
da toplota, led zlomila bo in ga razbila
in iz pepela zimske pernate obloge, zacvetelo novo bo življenje.

V barvah svetlih prebujenih in ogretih.
Zato naj sonce več ne joče, ker zemlja zdaj miruje
kajti prišla pomlad bo, da prežene mraz.


In winter's chill, the sun doth weep and mourn
for earthly bounds that now are barren, bleak.
The trees stand bare, their leaves of life forlorn
as frosty winds through empty branches speak.

The meadows cold, the skies do darkly frown
no song of birds to pierce the silent night.
The earth lies still, in frozen slumber drowned
a world of white, untouched by morning light.

But still, a spark of hope within doth burn
for soon the thaw will come, the ice will break
and from the ashes of the winter's urn.

New life will bloom, in colors bright awake
so let the sun lament, the earth be still
for spring will come, to chase away the chill.

Tomaž Jevšenak

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Jevšenak
Napisal/a: Tomaž Jevšenak

Pesmi

  • 16. 04. 2024 ob 17:03
  • Prebrano 91 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica