Stiskam se v kot sobe,

čepim na tleh,

da me ne bi boleli njegovi udarci.

Ampak on je začel brcati vame,

da sem se pobrala stal

in stekla na stranišče

ter se zaklenila.

Nič ni pomagalo.

Drl se je na ves glas,

da odklenem.

Tresla sem se od strahu,

ko sem zaslišala strašen pok.

Vlomil je v stranišče in

me zgrabil za lase.

Takrat so privrele moje besede obupa.

Rotila sem ga,

naj me izpusti,

naj se spomni,

kako me je nekoč ljubil.

Naj se spomni najine ljubezni,

ker jaz ga še vedno ljubim.

Mojega moža. 

Njega in nikogar drugega.

Nekoč bo prišel dan,

ko bo tudi zame posijalo sonce.

V to sem prepričana.

Zato se mu ne upiram 

in pustim, da me zmerja in tepe,

čeprav me njegovi udarci močno bolijo.

Poškodujejo me in me bolijo.

Boli me tudi v duši, močno.

A verjamem,

da bom prebrodila ta hudi čas.

A pozabila ne bom nikoli.

Takrat ne bodo se ne bodo več svetile moje solze,

takrat bom srečna. Srečna z njim.

Ali se bo izpolnila moja želja,

da me bo znova ljubil in spoštoval?

Mogoče, a globoke rane v moji duši 

ne bodo nikoli izginile.

zorajelen