Počutim se kakor v drevo vraščena lutka.
Bršljan imam namesto las
in drevesno grčo namesto trebuha.

Še vedno čakam na dekletce,
ki me je v mladem gozdičku,
pozabilo vzeti nazaj domov.
Sedaj je moj dom del dneva in noči,
pripeke in neviht.

Nekoč me bo našla
v grenkih spominih
in nekoč me bo drevo v celoti pojedlo.

Vendar kljubujem času in vremenu
in vedno znova vsem pomaham
s široko odprtimi dlanmi
in se nasmehnem
z lepše strani
mojega drevesa.

Evelyn