boleče lepo 

Najtežje je prevzeti vlogo, ki je bila nekoč zatočišče, ker moramo od takrat odraščati čisto sami. Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.

Čestitke k pesmi pomladi 24 z utemeljitvijo uredništva:

Ne še je navidezno pomensko enostavna pesem o izgubi in minevanju nekega življenja, ki pa se nadvse premišljeno gradi iz verza v verz in se z vsakim na novo odpira. Prvič jo odpre črna misel, za katero pa se že takoj izkaže, da je res le misel in bi le »lahko bila scenarij«. Zgubano, osušeno dlan in sivino kodrov kontrastirajo rožnata lica in barvani kodri, v črn scenarij pa se očitno nismo potopili popolnoma, svetli odtenki ne izginjajo, predvsem pa ostaja jasno nebo, za katerega je zaslužna ravno sivina kodrov. Zdi se, da smo vseskozi na nitki tistega, kar bi lahko bilo, tudi sama struktura verzov nakazuje prevešanje iz svetlobe v temo in nazaj. Pesem nato vrhunsko zaključita zadnja dva verza. Močno retorično (ali pa tudi ne) vprašanje »kdo sem« lahko razumemo na (najmanj) dva načina. Je »mama brez mame« odgovor na to vprašanje ali dodaten pomislek, ki tehnico med svetlobo in temo ponovno zaniha? Je scenarij »biti mama brez mame« že tukaj? Je vprašanje »kdo sem« sploh že na mestu? Morda pa se ključ vendarle skriva v naslovu – Ne še. (Helena Z.)

Ana, najlepša hvala, hvala tudi uredništvu, sem izredno hvaležna. 

Čestitke za izbor mnogoplastne pesmi zgoščenih besed, ob katerih se človek zamisli.

LP, mcv