Kaj delaš brezupnik?

Čakam parni vlak.

Si zamudil slabega pol stoletja, 

od zadnjega parinega petja.

Dvaindvajseto leto poslušaš in čakaš vztrajno, 

kaj je tukaj tako fascinantno?

Vsak zven, vsak tira pisk identičen,

nadzira jih pravokotnik električen.

Raje kot to bi prijeli za kak priročnik.

Peroni polnijo se z lažmi o večni večnosti, 

a Vam nihče ni zaupal, 

da to je protipomenka iskrenosti?

Vsa ta tehnologija povzroča iztirja.

Kje je ta moj parni vlak?

Z lesom obdarjen tlak, 

kjer potnik ne misli biti glavni junak.

Razdalje prevožene plod skupnega dela sprevodnika in potnika.

Ali je to pot brez končne 

ali pa samo do naslednje postaje

pa je čar potovanja.

Zaslišim nenavadne zvoke na koncu perona, 

pogledam vozni red; via Verona.

Zvok ritmičen vse glasnejši,

vije se dim po domači trasi.

Ustavi se veličina pred mojimi očmi. 

Reče sprevodnik:"Ti pa nisi tako tipičen."

zavzame obraz moj, nasmeh ciničen. 

"Najlepša hvala, da ste ustavili."

Slepec