V naši beli sem stoenki

odpeljal nekoč prav naglo

v materinem se trebuhu

v porodnišnico ljubljansko.

Z njo vozili se na morje,

na dolenjsko smo ruralno

k stari mami, kjer moj stric se

vozil s stojko je prav takšno.

V tistih časih na balkanu

našo bivšo je državo

vso zajela obsesija,

ki jo sprožil je ta avto.

Narod čakal do pol leta

je na telegram, izjavo

Zastavinega salona:

zdaj izberite si barvo ...

Oče moj ni želel čakat,

pa odpravila tja v daljno

Srbijo sta s stricem mojim

v Užice se po nov avto.

Kje zdaj tista je stoenka?

Najbrž je razpadla davno,

ali pa kot starodobnik

staro spravlja v smeh in mlado.

Zadnja stojka zapustila

Zastavino je tovarno

že pred šestnajstimi leti;

okrašena s cvetjem bajno

z belo pentljo in podpisi

delavcev odšla je v slavo.

Celó pesem so zložili

proletarci ji svečano,

s solzami karoserijo

zglancali za zadnjo stranko.

P.S. :

Pol stoletja je minilo,

srečala se z Abrahamom

je stoenka pred par leti;

v časniku prebral slučajno

sem, da so ji letos končno

namenili mesto stalno

v tehničnem muzeju, v Bistri,

pa sem zložil to romanco.

Matej Krevs