Sorodniki so hodili mimo mene, kot da me ne poznajo.
Verjetno so določili primarija, da mi pove. V beli obleki in rjavih coklih mi je od daleč pomahal, potem pa se po potki iz grobega belega peska, po katerem jih je ogromno naredilo zadnje korake, počasi bližal. Prisedel je k meni, in me objel okoli ramen. Kot v filmu, mi je pogledal v oči, in z narejenim glasom dejal, odšla je.
Kam? sem najprej pomislil, potem pa zajokal, predvsem, ker so me tako učili. Spodobi se, če ti umre bližnji, kar mati vsekakor je.
Greva na sladoled? me je še vprašal in mi v roke potisnil njeno sliko.
Dal sem jo v škatlo in jo porinil globoko pod posteljo. Tako daleč, da nikoli ne bi mogel do nje.
Ponoči me je večkrat prosila, naj jo spustim ven. Ne, prasica! sem bil odločen.
Danes, po štiridesetih letih, sem jo vzel ven. Vame je gledala s tistimi rjavimi očmi. Še vedno je imela lasuljo. In isti nasmeh. Najlepši. Še zadnjič sem jo pogledal
in jo strgal, prasico.
