Sam stojim pred njo, ki na postelji leži
bleda polt in nežne te tkanine, ki ji božajo telo.
Kakor platno nekega velikega slikarja v svetlobi nežnega večera
pajčolan v vetru mi le delno pogled na nje telo odstira.

Tančica v vetru pleše nežne plese te vestalke,
kot le rahla pajčevina, ki dotika se mehkobe nje bedres.
pogled na njeno telo, lepota, ki ne more zbledeti
ona je muza, ki me nocoj popelje do nebes.

Lepota nje zasije v vsaki luči
ni smisla, le trenutki, čar užitka.
Spotikam se, ko vid slepi mi čisti plamen te lepote.

Komet žareč mi je v srce vsadila,
stojim pred njo začuden, zaslepljen z lepoto,
zvonove sreče slišim vrh gore zvoniti.

Tomaž Jevšenak