Preprosto misli so v besede spete,

vzporejam, oblikujem, tkem in gnetem. 

Z občutkom povezujem, v ritmu pletem.

A z vejicami se mi pot zaplete.

Se bodem z njimi in globoko vzdišem.

V prekletstvo pravopisa so ujete,

vse vejice, kot v labirint uklete.

Ne vem, kako naj svojo bol opišem?

So kot divjaki na drevesu sadnem,

a tam jih znam obrezat, obrodijo,

jih v vetru oblikujem zdaj pomladnem.

 A vejice iz pesmi mi štrlijo,

grmičje divje raste v taktu skladnem

in tam kjer ni jim mesto, me jezijo.

Saj pesem v sebi nosi sporočilo,

v povedi ključ je, rima čar razkriva,

ko je na pravem mestu to ločilo.

olgasem