Ko so nas prijeli,
in se je usul plaz
zgražanja in stigem,
nas ni prizadelo.

Potihem smo zadrževali
smeh v spodnjih delih trebuha
in ustnice krivili navzdol.

Bilo nam je jasno,
da smo s takšnimi potenciali,
v tem svetu
obsojeni na uspeh.

Med družbeno koristnim delom
s kriplji,
smo se jim prijazno smehljali
in jih v mislih pošiljali
v pizdo mater.

Marsikaj družba lahko stori,
ne more pa nam preprečiti,
da bi imeli otroke,
ki bodo morda hoteli
božati mucke.

Na katera poglavja
iz sadističnih dnevnikov,
jih bo spominjal
njihov vreščeči jok?

Srečko Luštrek