V mestu še niso prižgali luči,
najin dejt je težek žanrski noir
z nasičeno barvo ostrih palet;
prenizek sem zate, pretemna si
zame; podaljšane ure visijo
na sencah mimoidočih postav;
anarhija tromostovja zavaja
turiste; hodim za tvojo bližino
odeto v modrino črne nemote;
vino je slabo, pustiva ga etru,
ni barve, telesa, toplih vonjav,
je pa nasmeh - z barvo, toplim telesom;
naenkrat kot piš se vse razpusti,
vino je dobro, nasmehi pa večni
upehan, ker iščem tvoje oči;
postajaš fina, jaz pa malo manj,
ravno prav, da uskladiva korak,
ravno prav si greva na jetra, da
nama ne bo dolgčas na stare dni;
med hojo so dotiki, vsi naključni,
noč je noir, ti si nora, jaz sem nor;
potem se mora pripetiti kraj,
kjer izvem, da ti dišijo lasje
po žganem brinu in pepelu s Kleka,
da nohte si lakiraš z belim lugom,
da v tvojih je očeh bazalt gozdov,
sicer pa nisi čisto nič posebna.
Hvala, malo metrične svobode za sprostitev.
super, metrika včasih malo zavre svobodo, tole je pa antiromantična ( ali nasprotno) pesem, ki jo je potrebovala ;)
LP, Lidija
Hvala, Lidija. Pesem je refleksija momenta, ki se je zares zgodil. Morda neromantična a zato toliko bolj trajna �
Lp, mrož
Komentiranje je zaprto!