če se znaš pogovarjati

z mačkami

ti svet ne prizanese

namesto besed

slišiš beton

kjer je bil prej zvok

je zdaj nebo

pod težo kamenja

se komaj diha

ustvaril sem prostor kjer je vsak košček kisika – barva

in mačka ki praska po stenah

je nesmrtna

nisem se odvadil

inhaliranja

kar pa ne pomeni da znam zdaj šteti

dan gre mimo

prav tako mine tekst in vesolje

oni pa –

kot da jim je to v veselje

kot ščurki na kos salame hodijo na kavo z mlekom

zaradi

ne vem

klimatskih sprememb?

mačku dam ime

mu nadenem svoj obraz

preko tačk mu dam zapestja

potisnem svinčnik med prste

na

zdaj pa daj

če je tako lahko

in ne povej tega nikomur

Lubenica