Nestrpno gledal sem v pečino,
pot se kakor simfonija preko skale vije,
nad mano vrh gora se skriva v jutranjo sivino,
tam daleč vidim kozoroga, preko njega veter brije.

Do skale stopim in za trenutek se naslonim nanjo,
odrinem zrak in vstopim v steno nerazklano.
Črni ptič je nemi spremljevalec, v steni, z mano.
Po poti klinov dvigam se na goro znano.

V tišini postojim in gledam v dolino prepoznavno,
zaprem oči; nians tišin nič več ne razlikujem,
to, da sam sem v steni, se zazdi mi nadnaravno.

Na koncu vrh je na dosegu moje roke,
vse okoli mene strmi so vrhovi, bele skale
in se zavem – za mano luknja v vetru ne obstane.

Tomaž Jevšenak