Hrepeniš po majhnih rečeš. Hrepeniš po nežnosti, pozornosti, dotiku, bližini, a hkrati živiš v prepričanju, da si tega nikakor ne zaslužiš. Hrepeniš po ljubezni, sreči, romantičnem večeru in za vsako še tako majhno pozornost si neizmerno hvaležna, čeprav s tem vedno znova potlačiš del sebe. Živiš v prepričanju, da je zate vse predobro, da si lepih stvari ne zaslužiš in da je skromnost najboljša vrlina, ki bo nekoč poplačana z zlatom. Živiš v prepričanjih, ki so ti jih že zdavnaj vcepli drugi in to tako močno, da nikakor ne spoznaš, da ta prepričanja niso tvoja lastna.

In po čem hrepeniš danes? Danes hrepeniš po prečudovitem večeru, a hkrati misliš, da nisi nič več kot le uboga pepelka, ki je popolnoma podrejena svoji zlobni in hudobni mačehi. Danes hrepeniš po večeru, ki bo lepši, polnejši, srečnejši in drugačen od običajnih. Danes hrepeniš po barvah, ki prekrijejo oblačen dan, po mavrici, ki obarva nebo, po zvezdah, ki kažejo pot. Danes hrepeniš po enem samem, samcatem večeru, ki bi lahko bil le tvoj, če bi le dovolila. A dovoliš? Si upaš? Ali sploh znaš sprejeti kaj takega?

Kaj če ta večer spremeni celotno tvoje življenje? Kaj če ta večer spremeni pogled nanj, če razbije vzorce, ki niso tvoji in ti pokaže najlepše kar obstaja? Kaj če ti pokaže biser, ki se skriva globoko v tebi, znotraj tebe in čaka, da ga obsijejo sončni žarki, da se pokaže svetu, da se pokaže v vsej svoji lepoti, edinstvenosti in veličastnosti? Si upaš? Si upaš pogledati globoko vase in poiskati biser, ki si ga prekrila z zidovi, oklepi, okovi? Si upaš? Resno te vprašam. Si zares upaš?

Se mi je zdelo… se mi je zdelo, da bo tako… draga duša. In če te prepričam, da je to nujno, obvezno in neobhodno potrebno, da je to del življenja, hrana tvojega večno lačnega hrepenenja, mi morda uspe in skupaj narediva korak. Korak naprej, korak v svetlobo. Korak bližje k sebi. Korak vase. Boš potem še vedno tako skromna, majhna, nebogljena? Boš potem še vedno tako malo vredna kot si vredna danes v svojih lastnih očeh? Se bojiš? Česa se bojiš? Česa te vprašam? Se bojiš lastne resnice? Se bojiš, da bo konec oklepov, se bojiš, da ne bo več drobnega hrepenenja? Se res tako bojiš okusiti sadove življenja?

Si pripravljena? Si pripravljena na čaroben večer, na velik premik? Si pripravljena na topel objem, na nežen dotik? Si pripravljena, da zavržeš vsa tvoja neznatna, nepomembna hrepenenja in okusiš nektar pravega Življenja? Jaz sem. Kaj pa ti, draga duša? Ne sprašuj me, če smeva, raje vprašaj »kdaj greva«?

INA TAR