Na Zemlji mi marsikaj ni všeč,

življenje lahko je kruto, pogled boleč.

Kamorkoli se ozreš, nekaj ne velja,

se vse te zlorabe sploh popraviti da?

Trpinčimo en drugega na tisoč in en način,

tesnoben občutek nam ni več opomin.

Zatiskamo si oči in se pretvarjamo,

da samo od sebe se bo popravilo. 

Brez zavedanja tonemo v temó.

Vsa opozorila spretno ignoriramo.

Kadar se godi drugim, se distanciramo,

v prepričanju: nas se ne bo dotaknilo. 

Danes pade eden, jutri si na vrsti ti. 

Naredimo kaj, da temačnost se osvetli!

Mrakoben sistem ne izbira, vse pokosi,

najprej šibkejši, potem on, jaz, mi vsi.

S spreminjanjem sebe spremenimo svet!

Zavedaj se, da danes v vato si še odet.

Toda nobena zaščita ne obvelja,

ko strah in bolečina te v kremplje ujameta.

Oba zameglita razum in pogled,

ogrozita stabilnost, domačnost in mir.

Potrebni rešitve divjamo naokrog,

panično se oklepamo vsega, četudi zmot.

Svetloba zmeraj zmaga nad temó,

mračnost izgine že z eno samo vžigalico. 

Oprimimo se ljubezni - svoje luči,

če sijemo svetló, temá se zdani in svet spremeni.

Petra Vidmar