Neurje grozovito v jeseni
izruvalo drevo je, kakor da je bilka.
Korenine zazijale so v zrak -
velike kakor krošnja.
In sonce je sijalo
v jedro korenin.
Spomladi vejice v krošnji so začele gnati.
Iz stebelc so se vili brsti;
bili so kakor vzdih življenja
krošnje – položene v travo.
A sčasoma umirali so listki v soncu.
Umrle korenine so brez temne zemlje.
Luč in sonce so le ena stran življenja.
Noč in tema pa so sanje o življenju.
Ne ubijajmo noči s svetlobo!
Sanjajmo in sonce zlato za gotovo pride.
Poslano:
31. 03. 2024 ob 10:31
Spremenjeno:
31. 03. 2024 ob 12:32
Imaš kar prav, Nada.
V sanjah smo še zmeraj bližje svojemu bistvu, kakor podnevi v tem mehanicističnem stroju vsakdanje rutine.
"Iz iste smo snovi kot sanje" - Shakespeare
Še bližje pa v stanju navideznega nebivanja globokega spanca; z rahlo napako, da se ta, ki spi tedaj ne zaveda blaženosti-anande tega stanja. (Zato pa so pot do tja pokazali in ozavestili vsi Mojstri skozi zgodovino. Le prakse se je treba lotiti in na koncu ZMAGATI .....pa ne na volitvah ali v Stožicah.)
A kaj ko se ljudje na zavest sploh ne spoznajo.
RAM, RAM
Hvala, Rajko, za komentar in dodatno razlago! Marsičesa ne vem, a postopoma spoznavam ... zapišem in se čudim, da se lahko mase ljudi tako zmanipulira.
Nada, resnično, da le ponoči padajo zvezde in takrat največkrat sanje delajo gnezda na vzglavniku, tudi podnevi, samo, če je le dano spati in sanjati, marsikomu ni, žal.
Naj bodo lepe sanje, podnevi in ponoči.
Lep pozdrav, Caki
Hvala, Caki, za tako poetičen komentar!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.