Gledam skozi okno,

otroci se podijo,

me nihče ne pogreša,

vsi se veselijo.

Koraki moji stopijo do njih,

ujamem žogo z rokami,

hočem njemu jo podati,

pa mi nekaj brani.

Brani njegov mi pogled,

je otroški in igrivi,

hočem,

da ostane takšen,

še to poletje in pozimi.

Žoga znova pride k meni,

ujamem jo v svoj objem,

ko zaslišim glasen smeh

in vidim deklico ob njem.

Mogoče pa več ni otrok,

srce njegovo ljubezen išče,

to me je razžalostilo,

ker ljubiti ne sme ga nihče.

Bom samo jaz mu ljubezen dala,

peljala bom ga do neba,

to sem davno že spoznala,

še preden druga je prišla.

Z vročim pogledom ga objamem,

veselo se mi nasmeji,

zdaj vem, 

da tudi on me ljubi,

čeprav se druga mu smeji.

zorajelen