Mrzel veter se zaletava
v vrbine zavese,
ki so komaj olistale.
Umazana, motno zelena Krka
se ob gradu umiri.
Brez hitenja vijuga med bregovoma,
ko češe trave.
Racman priraca do race
in oba zvijeta glavo pod peruti.
Kako sta smešna!
Star zid stolpa
me objame z varnimi rokami
in sonce me prilepi ob zid.
Sence golobov padajo na travo
in odletijo na drugi breg ;

in tisto zbadanje v želodcu izgine.

Ko te bom lahko prišla obiskat,
bo soba zadišala po reki in soncu.

nada pecavar