Oče je na smrtni postelj

rekel najstarejši hčeri:

»Bosa draga, hčerka moja,

zdaj pri Bogu mi prisezi,

da ohraniš si devištvo,

nimam sina, glej, po meni

ti boš glava vse družine.«

Bosa je prisegla v veri,

da tako je prav in častno,

takšen običaj imeli

v Črni gori so od nekdaj.

In slovo dala obleki

je dekliški, se ostrigla 

je na kratko, v nadi slepi

si pustili brke rasti,

(bosa ta je, saj hoteli

niso brki zrasti), skratka,

spol je zatajila ženski.

Bosi, ki je v škornjih moških

zdaj korakala po zemlji,

so ime nadeli novo;

Balša jo klicali njeni

in vsi drugi so vaščani.

To bilo ji je povšeči.

In tako so naši Bosi,

pardon, Balši tekli dnevi;

govorila je na fanta,

in popivala v taberni.

Kakor turek je kadila

in kot furman klela jezni;

zdaj imela vso pravico

je volilno kakor dedi!

Enkrat, jo nekdo poklical

s pravim je imenom njenim,

pa so komaj ga rešili,

da ostal je v koži celi.

Ko izbruhnila je vojna

Bosa je bila že v letih,

to jo pač ni odvrnilo,

da se ne priključi k četi.

Jo kdaj hrepenenje trlo

je po moškem ob večerih,

ko je dala ovce v stajo

in je sama sedla k jedi?

Ah, nesmiselno vprašanje!

Ni bilo ji do ljubezni;

preponosna, premožata,

ne bi znala kaj početi

s to ljubeznijo četudi

bi ji trkala na dveri.

Preminula pri častitih

je devedesetih letih

in zagrebli v vasi rodni

v grob so v moški jo obleki.

Matej Krevs