HAIBUN 12
Z vrha se oziram v temo, kjer je kmetija.
Globoko zajemam svež, pomladni zrak s priokusom smrekovega lubja.
Sramežljivo, čarobno rojevanje dneva.
Neopazno se riše sleme gorovja, nebesne bleščice izgubljajo sijaj.
Tema se umika modro sivi megli, ki poležava po mokri travi,
ovija borovce in brinje. V grapi pod mano še vedno gnezdijo beli, napihnjeni oblaki.
Svita se.
Za Javornikom nebo pričenja žareti.
Požeti snopi sončnih žarkov se usipajo čez rob.
Dani se, srpi pa še kar žanjejo.
V grapi se trave odevajo v rumen regratov gvant.
z brinjevih grmov
me slepijo briljanti
jutranje rose
Uvod v haiku je prekrasen in haiku prav tako.
Nada, lepo je prebrati tako prijetne besede. Hvala, imej lep dan nekje med lepimi haikuji.
lep opis bujenja jutra, v živo kot da si tam.
lovrenka
Hvala, ker me bereš. Ja, dosti tega se še dogaja v trenutkih svitanja, a ne najdem besed, ki bi opisale prizor, pač ne znam. Kosilo, kavico in en sončni regratov gvant ti privoščim. Majda
Lepo, edino drugi verz haikuja, bi bilo dobro popraviti.
Ne kritiziram. Je samo namig (*_*)
Lp, Marija
Miko, prelepa beseda! Hvala, ker si ( in ste ) z mano.
Komentiranje je zaprto!