Tudi jaz sem mati, kakor mnoge,

to je del življenja, ženske vloge,

ki se skozi čas spreminja,

osrečuje, zaboli in opominja.

Saj je mati človek kot vsi drugi,

pot začne v otroški strugi,

plava skozi vsa obdobja,

prilagaja se, deležna vedno ni udobja.

Smo različne dame,

srečne in izpolnjene smo mame 

ali nepopolne, zaskrbljene same, 

polne bolečine, drame

nepredelane otroštva  krame.

Mati vedno ni popolna, niti zanesljiva.

Ni vsevedna, niti ne potrpežljiva.

Mati človek je in je zmotljiva,

a je hkrati srčna, ljubezniva. 

S tabo je, globoko čuti, 

ščiti, ko trenutki so res kruti,

a se dostikrat ne znajde,

vedno ni podpora mlade brajde.

Saj ni vse v živjenju idealno,

to popolnoma resnično je, realno.

Hvalospev ne pojem prav nobeni,

niti drugim, niti sebi, niti mami.  

Jo kot hčerka cenim,

to lahko omenim.

Saj zdaj v svoji koži čutim,

ne le mislim ali slutim.

Ni preprosto biti mama,

če zgubiš oporo in si sama.

No, ne mislim, da ni več ljudi ob tebi ,

le ne veš, kako bi zdaj zaupal sebi.

Ko potuješ skozi vseh težav ovinke,

iščeš kot plezalec v steni si oprimke,

da ne padeš pregloboko,

ko spoznaš, da plezaš previsoko. 

Ja, pokažejo otroci vse napake,

sem zgrešila pravočasno znake.

Ni bilo ob tebi dete navodila, 

ko sem te rodila in povila.

Materinstvu čas sem namenila,

a se včasih med izzivi zgubila.

Mnogi so načrti se sesuli in podrli,

mnoge so prepade, rane s tem odprli. 

Se rešitve v tistem so trenutki zdele idealne,

danes, ko na njih pogledam, rekla bi banalne. 

Ko si na razpotju, na križišču,

ostaneš sredi zmede, kot na delovišču.

Saj ne veš, kam pelje pot otroka,

sredi oceana si, samotnega otoka.

Prepustiti moraš mu, da sam zapluje,

svoje čevlje si brez matere obuje. 

Ja, da ne pozabim, babica je tudi mati,

ki je materinstvo hčerki morala predati.

Vloga njena je zahtevna,

včasih kar zelo odmevna.

Saj spoznavaš, kar otrokom si predala,

ko je tvoja vzgoja, svojo pot izbrala.

olgasem