KAKO SE ZBUJAJO MESTA
Prve se na ulicah pojavijo vrane.
Pregledujejo cestišče
in pobirajo cestnino v zlatu in srebru.
Ko hodim po ulicah
mojo tišino zasledujejo golobi,
ne ve se, če so del jutra
ali prejšnje noči.
Njihovi okrogli trebuščki mi vdano sledijo
(bi izkazovali zvestobo tudi, če bi vedeli, da sem zajtrk že
jedla doma?)
Rijem po jutranji odeji
čikov, pločevink in papirčkov,
med tem ko se na moja ramena useda
prva plast rose.
S pometačem cest se spogledava –
Bo dober dan?
Zadržujeva pogled
(plehkost se v jutrih z obraza družbe lušči
kot jumbo plakat).
Na koncu si
samo pokimava –
drzno bi bilo prekinjati
to mrzlo tišino, zažrto
globoko v pločnikih.
.jpg "Eva Šubic")
Iz pomladne številke revije Nebulae
Čudovito Eva, čestitam za objavo v reviji, zasluženo :)
Lp, Nejc
Najlepša hvala Nejc :)
Tenkočutnost, ki jo kot kosme vate polagaš na nas.
Verzi so stvar izkušnje, doživljanja pesniškega jaza, ki vstopa skozi jutro. Prebujanje se postopno zliva z okolico in je lahko nekakšen odmev notranjih občutkov, ki jih že takoj v začetku napove že podoba vran, nato pa jih zasujejo sledi, ki so bile prostodušno odvržene v noči - pa so vendarle povezane s srečanjem ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Ooo, najlepša hvala Igroj.
Komentiranje je zaprto!
