Še ljubiš mir, njegovo navzočnost?

Ko vse je negibno, le zvoki ubrani...

Nežna sapica se obraza dotika

in sonce med oblaki se počasi premika.

Ne, nisi več vajen v miru živeti,

nemirno življenje si moral sprejeti.

V hrup in hitenje si bil vpeljan,

s štirimi stenami najvéčkrat obdan.

V redkih trenutkih, ko se zaustaviš,

na stresni vsakdan vsaj malo pozabiš;

si želiš odpočiti, na sámo oditi,

nadležne skrbi za sabo pustiti.

Ko mir te objame z vseh strani,

tvoja notránjost težko se umiri.

Skušaš uživati, se mu predati

a v njem ni lahko ti dlje časa ostati...

Človek po miru vedno bolj hrepeni,

ko v svetu nemirnem vse težje živi.

V svojem življenju vedno manj ga ima,

želi v njem živeti a žal več ne zna.

tolminka