Čez noč se komaj kaj zgodi,
čez noč se mesto ne zgradi,
solzam verjela Moskva ni,
v ljubezen pa močno.
Še v snežni sen zaprežena,
še z listjem vsa preprežena,
s toplino vsem postreže nam,
in drevcu da zemljo.
Aleksandra, Aleksandra,
to je najin kraj, za naju,
kot usoda, voda v gaju,
ki odnese te s seboj.
Kakorkoli že bilo je,
Moskva lajša, kar težko je,
v srcu mesta, pred rondojem,
si sprejela prstan moj.

Gregor Markič Factotum