Ali pesnik drugače občuti samoto?

ko v mraku sedi,

ko nemirno zaspi,

ko samotno srce išče lepoto.

Pesnik pozorno svet opazuje,

opazi njegove skrite anomalije,

opazi njegove skrite čarovnije,

iz njih kot kovač rime kuje.

Na papir izlije vsa svoja hrepenenja,

izprazni svojo dušo in srce,

pozorno pretehta dobro in gorje,

z besedami utiša samote šumenja.

Ko na papir izlije svojo dušo,

ostane v srcu le praznina,

telesa trhlo oklepa se vedrina,

čaka navdih, ki pregnal bo sušo.

Kdo prebiral te pesmi bo nekoč,

bo začutil njih toplino,

prepoznal v njih milino,

bo njih sporočilo preglasilo temno noč.

Borut Kaučič