Napisalo me je lovljenje sape z vonjem po kavi.

Dišeč rob skodelice je sledil sladkemu okusu v ustih.
Iz tinte se je cedil španski bezeg.

Šlo je za hojo po prstih ob deroči reki,
igro ravnotežja.
Sredi pustega makedama se je zgodil
zvin gležnja 

... 

Zagotovo si zvedav, ker si ušel neznosnim bolečinam, zbadajočim trnom ... vsemu, kar bi lahko oklestilo tvoj um. Vsak čas ima vendarle svoje zakonitosti, ki zrejo iz njega, in vnovič presahnejo z njim. Prgišča žerjavic so kakor krila, ki se ob poznih urah lomijo, levijo v madeže zloveščih sil. Budijo speče trave, obraze mladenk, prelestnih, ljubkih, finih. Vdihneš vase sušec - kakor sajasto telo. Sredi jase zori črna senca in nad ozaro se v jato ptic zapodi jutro. Dan ponekod že podobe kleše. Godci bodo še pred sončno pripeko zakorakali v drugo vas. Kakor otroški vek, bo zaznati škripanje usnja, ko boš ob treh popoldan z roko segel v desni žep očetovega suknjiča in po naključju našel pismo, ki ti ga je napisal neke noči pred dvema letoma v tem zdaj zmerej bolj žalostnem in zamloklem marcu. To je bilo leto ko si se še zadnjič valjal po njem in lovil njegov objem. Ves dan si takrat iskal priložnosti, da bi na samem spregovorila o zapisanem. Pismo te je v roki zbadalo, skelelo, kakor, da očetova različica latinice ni bila zapisana na navaden papir

...

Jernej Jager